Pred izboljšanjem se stvari navadno poslabšajo...

Prvotni plani raziskovanja Jakarte so padli v vodo, saj sem en dan pred odhodom zbolela in po 20-urnem potovanju me je zanimala le še postelja, pritoževal pa se ni niti Beno. Žal je morala tudi postelja še malo počakati, saj so postopki preverjanja na indonezijskih letališčih dolgi, komplicirani in zamudni. Na srečo sva imela vizi že urejeni, tako da je ta del stekel gladko. Pri carinskem pregledu sva bila že skoraj na koncu vrste, ko so naju ustavili in prosili, da pokaževa kakšna zdravila imava s seboj (žal so kot država na to zelo občutljivi). Antibiotiki brez recepta so še nekako šli skozi, med tem ko jih tablete za spanje (oba zelo težko spiva na daljših letih na letalu – sploh bolna) niso ravno navdušile. Kljub najinemu strinjanju, da jih zasežejo, nama je gospod razložil, da bova morala z njim za neke pol ure v neko sobo. Izjemno utrujena in rahlo zaskrbljena sva mu sledila, na kar nama je ponudil kavo in 15 papirjev, ki sva jih morala podpisati. Za tem so naju končno spustili. Sledil je nakup sim kartice, aktivacija aplikacije grab in vožnja do nastanitve.

Tu se nama je počitek spet izmaknil. Prispela sva v hotel, ki je imel na spletu noro lepe fotografije in precej dobre ocene in številne pozitivne komentarje. Že ob vstopu na »recepcijo« pa sva opazila velika odstopanja od fotografij. A sva res želela le tuš in spanje, zato sva sledila receptorki v 5. nadstropje (ne, dvigala ni bilo, prav tako ne klime), do najine sobe. Ob vstopu v sobo najprej niti nisem opazila, kako zelo umazana je, ker se samo zgrudila na posteljo. Dlje časa ko sva bila tam, huje je bilo. Odločila sva se, da bova potrpela saj enostavno ni šlo več. Na posteljo sva položila brisače ter se ulegla na njih, saj stvari pod prevleko niso bile očem prijazne. Po 15 minutah in čudnih živalcah iz posteljnine, ki so naju začele glodati, sva se soglasno odločila, da bova žal našla še nekaj moči in se odpravila na lov za novo nastanitev. Sploh nisva želela vrnjenega denarja, samo počitek. Naj imajo teh 11 €. Pristala sva v hotelu s 4 zvezdicami, ki je stal 4x toliko (še vedno poceni, drugače si ga ne bi mogla privoščiti) in spala 12 ur. Naslednji dan sva se že v zgodnjih jutranjih urah vrnila na letališče in nestrpno čakala let na Lombok. Moje počutje je bilo vidno boljše in po dolgem spancu na vrhunski postelji je bilo moč čutiti dvig morale.

Ladies and gentleman prepare for Landing

Prispela sva, čakal naju je najin transfer do nastanitve v Kuti, opravila sva check-in in se v vročini in sopari odpravila do prvega bara, kjer sva naročila zasluženi Bintang (indonezijsko pivo) ali dva. Popoldan sva najela najin prvi skuter in se odpravila do ene najbolj znanih plaž Tanjung Aan. Kljub temu da jo je že zajela popoldanska oseka, so bili razgledi odlični. Parkirala sva skuter, se sprehodila po njej in našla svoje mesto v leseni preprosti kolibici, sicer lokalni restavraciji.

Naslednje dni sva namenila raziskovanju malce bolj oddaljenih plaž, vadila vožnjo s skuterjem po levi (pa tudi po desni in malce vmes, odvisno od situacij).  Obiskala sva Selong Belanak , Tampah in Mawun. Ker sva bila tam v mesecu oktobru (začetek nizke sezone, prehodno obdobje med sušnim in vlažnim delom leta), sva bila na plažah skoraj sama. V Kuti sva našla tudi gospoda, ki naju je bil pripravljen peljati na najino naslednjo destinacijo, manj turistično vas v središču otoka – Tetebatu.

Slapovi, riževe terase in opice

V Tetebatuju so bili najini dnevi počasnejši, uživala sva v riževih terasah, opičjem gozdu, branju na terasi najine hiške z izjemnim razgledom, predvsem pa sva skrbno poslušala vseh 5 dnevnih molitev, ki jih žal res ne moreš preslišati. Vseeno sva en dan najela skuter in se odpeljala 40 minut stran, ter si ogledala še en nabor izjemnih slapov, ki jih ponuja lomboška (še dokaj neokrnjena) narava. Ravno tu sva dobila kar nekaj začudenih pogledov, saj lokalno prebivalstvo ni popolnoma vajeno turistov. Tu sem tudi sama redno nosila neke daljše hlače, saj kljub temu da nihče ni nič komentiral, sem se sama počutila bolj prijetno in manj izpostavljeno. Najin zadnji dan v Tetebatuju sva preživela na kuharskem tečaju z lokalno družino, pri kateri sva tudi bivala.

Senaru in vulkan Rinjani 

Pot sva nadaljevala proti vzhodu, vedno bližje vulkanu Rinjani, katerega krater sva imela namen obiskati tudi midva. Na dan, ko sva prispela v vasico Senaru (ena od izhodiščnih točk za trekkinge), je bil ravno izpad elektrike in nihče ni vedel, kdaj se bo ta vrnila. Pozno popoldan so spet začeli brneti hladilniki in pihati klime, tako da sva si kar malo oddahnila. Naslednji dan sva se odpravila po neki dolini do dveh dvonadstropnih slapov, ki sta bila res dih jemajoča. Ob vrnitvi sva si privoščila prvo zahodnjaško hrano - piščančji burger. Tega prej ali ni bilo na voljo ali pa naju ni niti mikalo, saj oba rada poskušava lokalno hrano in lomboška hrana naju res ni pustila ravnodušnih.

Sledil je dan D, vzpon na obrobje kraterja, nastalega pod trenutno najvišjim vrhom Lomboka (Mt. Rinjani, 2. najvišji vrh indonezije, z več kot 3700m nadmorske višine). Krater je nastal ob vulkanski eksploziji, notri se je oblikovalo jezero (kaldera), in z sledečimi izbruhi lave se je znotraj ponovno oblikoval vulkanski stožec. Pogled je res fantastičen. Naš vzpon (dovoljene so le odprave z registriranimi agencijami, vodiči in nosači) smo pričeli ob 7.30 zjutraj. Čakalo nas je dobrih 9 km razdalje in 2000 m vzpona. Kljub vsem skrbem je pohod potekal brez večjih težav, močno pa nas je presenetila noč v šotoru, kjer so nas pričakali 200 km/h sunki vetra in uničili naše šotore, noč pa smo preživeli tako, da smo držali sebe in vse reči pri tleh in upali, da jutro pride čimprej (oziroma, da sploh pride haha). Priznati pa morava, da v slovenskih hribih nikoli nisva jedla tako gurmansko kot na Rinjani-ju. Naslednji dan je sledil spust in vožnja na zahodni del otoka, ker sva imela tudi najino zadnjo nastanitev.

Nazaj k začetkom otoškega turizma

10 km dolgo naselje Senggigi beach je bilo nekoč znano po svojih hotelskih kompleksih in je predstavljajo začetek razvoja turizma na Lomboku. Danes je moč čutiti upad in propad te dejavnosti, saj se večina turizma seli na jug, kjer turiste pričakajo pristne naravne plaže, brez hotelov. Naslednja dva dni sva zasluženo preživela v beach clubih, kjer sva lebdela v bazenu in do zadnjega centa izkoristila bazenski bar in njihovo ponudbo (čeprav z našimi ali celo višjimi cenami). Zadnji dan je bil rezerviran za celodnevni izlet po južnih (skritih) Gilijih, kjer sva se cel dan potapljala z masko po koralnih grebenih. 

Skok na Jakarto in domov

Naslednji dan po zajtrku je sledila vožnja do letališča in let do Jakarte. Tokrat sva jo celo malo raziskala, izkusila še zadnje utrinke prijaznosti in odprtosti indonezijskega prebivalstva, ponesreči degustirala njihove znamenite čilije in se naslednji dan popoldan odpeljala na mednarodno letališče ter začela svoje popotovanje proti domu.

Okvirne cene storitev in doživetij

Najin slog potovanja je večinoma low-budget, vmes pa si privoščiva tudi kakšne zanimive izlete/aktivnosti in seveda kakšno dobro restavracijo ali bar. Navadno se ravnava po principu: prihrani na spanju in hrani in si privošči na aktivnostih in edinstvenih doživetjih na lokaciji.

- Turistična viza Indonezije (30 dnevna): 30€/osebo

- Povprečna cena nastanitve: 12€/osebo z zajtrkom (uporabljala sva večinoma platformo Booking)

- Povprečna cena najema skuterja: 5€/dan

- Zasebni 2-dnevni pohod na Rinjani krater (hrana, vsa oprema, plus transfer do naslednje destinacije): 140€/osebo (rezervirala sva pri lokalni agenciji, cene so navadno okoli 180€/osebo za skupinske odprave)

- Celodnevni izlet po skrivnih Gilijih, s prevozom: 50€/osebo (zopet lokalna agencija)

- Povprečna cena obroka s pijačo za 2 osebi: 10€

- Kuharski tečaj (3h in ogromne hrane): 20€/osebo

- Pivo Bintang (0,6l): 4€ (v muslimanskih državah je alkohol namenjen večinoma turistom, od tod tudi cena)

- Vstopnine v zavarovana območja za obisk slapov: 2-5€/osebo

- Celodnevno parkiranje skuterja na plaži: 0,1€

- Cena ležalnikov na plaži (cel dan): 4€

Nasvet: izlete, prevoze in skuterje se ti najbolj izplača rezervirati na mestu z lokalnimi agencijami in ne vnaprej preko spleta (mogoče je izjema trekking na vulkan, če Lombok obiščeš na vrhuncu sezone). Cene na spletu so lahko tudi 3x višje.

In še za konec...