Črna Gora - Cesta je pač cesta

To je bila ena izmed modrosti vožnje z avtomobilom po vse prej kot ravni Črni gori. Kar naju je najbolj presenetilo, je ravno dejstvo, kako zelo gorata je v resnici ta balkanska država. Saj vem … lahko bi vedela že iz imena a priznam, da nisva pričakovala tako lepih razgledov. Najboljša in ob enem tudi najbolj avanturistična lastnost te države so lepi razgledi, do katerih vodijo panoramske ceste. Kadarkoli sva se znašla na neki ne najbolj ravno varni? cesti, sva slej kot prej zasledila tudi oznako za črnogorske panoramske ceste. Kar se tiče juga države, ne vem če sva jih ravno veliko izpustila.

Druga zanimiva lastnost, ki naju je čakala na destinaciji pa so res prijazni in gostoljubni ljudje. Nemalokrat se nama je zgodilo, da sva ob govorjenju (ali vsaj nekih mogoče polomljenih poskusih) srbo-hrvaščine dobila popolnoma drugačno obravnavo, kje celo popuste. Kar je v popolnem nasprotju z njihovo kulture vožnje, ki je milo rečeno katastrofalna in se odraža tudi na izgledu njihovih vozil.

Cene v barih in restavracijah so bile ravno takšne kot sva pričakovala. Približno primerljive z našimi, nekje ceneje, nekje dražje. Treba pa je upoštevati, da sva midva raziskovala predvsem južni del Črne Gore. Za sever, ki velja za cenejšega pa nama je zmanjkalo časa.

Prvi dan ko sva prispela v Črno goro, sva se naprej ustavila za pozno kosilo. Naključno sva našla neko restavracijo ob cesti, na klifu, z res lepim razgledom na plažo pod njim. Nepričakovano sva zadnje tri dni preživela ravno tam. Vreme je bilo slabo, tako da sva si v restavraciji res vzela čas in si privoščila različne  morske specialitete. 

Njeguši - pršut, sir, ovinki

Ker je bilo vreme izredno muhasto in spremenljivo sva temu prilagajala svoj plan. Naslednji dan sva si tako zastavila krožno pot: Budva – Kotorska vzpenjača – Njeguši – Cetinje – Budva. Kotorsko vzpenjačo sva morala izpustiti, saj je bil veter premočan in ni obratovala. Naslednja postaja je bila gorska vasica Njeguši, poznana po njeguškem pršutu in siru. Ker prenos podatkov v Črni Gori ni najbolj poceni, sva vse zemljevide prenesla predhodno in sva jih tako lahko uporabljala brez internetne povezave. Balkan in google maps nista ravno sanjska kombinacija, tako nama je bila usojena zanimiva izkušnja na cesti, ki jo je izbrala aplikacija. Na poti do Njegušev nama je google želel narediti uslugo in naju peljati po dobesedno najkrajši možni poti, ne glede na to, da je bil naklon okoli 20 °, asfalt tak, da bi ga težko tako imenovali, ostri S ovinki in cesta široka ravno za en avto. Če povzamem: v kolikor bi se ustavila, najbrž ne bi mogla več speljati in niti ne vem, kako bi do naju prišla avto vleka oziroma po njihovo avtoštop, katerega telefonske številke so bile napisane vsakih 20 metrov na vseh cestah. Najbrž vožnja vzvratno nazaj v dolino? Ampak konec dober, vse dobro. Ko sva končno dosegla kotorske serpentine, se nama je zdelo, kot da sva na avtocesti, čeprav je bilo tudi tam kar nekaj zanimivih izkušenj z umikanjem in menjavo pasov vožnje. Kot nagrada za vztrajnost pa so naju počakali dih jemajoči razgledi. V Njeguših sva tudi degustirala pršut in sir ter nekaj lokalnih izdelkov tudi kupila. Sprehodila pa sva se tudi po Cetinjah, srednjeveški prestolnici Črne Gore.

Skadarsko jezero

Naslednji dan je sledil obisk Skadarskega jezera, enega največjih jezer v Evropi. 1/3 jezera pripada Albaniji, velja pa za točko izjemne biodiverzitete in ekosistem mednarodnega pomena. Tam sva pri enem izmed ponudnikov vzela 3-urno vožnjo z ladjico do samostana Kum, kjer živi le ena sama oseba in samostan sredi jezera zapusti le, ko gre po nakupih za hrano. Na poti do tja in nazaj sva celo imela možnost se peljati po edni hitri cesti v Črni Gori, za katero je potrebno celo plačati cestnino.

Ulcinj - "A smo že v Albaniji?"

Tretji dan je bila napoved katastrofalna, tako da sva kupila karto za avtobus do Ulcinja. Gre za obmorsko mesto na meji z Albanijo, kjer naj bi bilo vreme lepše in bolj stabilno. Tega sicer ni bilo v najinem prvotnem planu a nisva želela izgubljati še dodatnih dni in nisva vedela kako bo naprej. Tako sva obiskala Ulcinj. Zanimivo mesto, vsekakor ogromno albanskega pridiha. Mošeje z minareti, albanske zastave, albanski napisi in hmm.. kaj pa vem… neko drugačno vzdušje. Težko rečem to slabšalno, a vsekakor je bil občutek, kot da nisva več v Črni gori. Ker nisva želela izgubljati denarja sva se do bližnje mestne plaže odpravila peš, kar nama je vzelo nekih dobrih 40 minut v eno smer. Vmes sva se ustavila na najboljših čevapčičih v ne-turističnemu delu mesta, kar se je poznalo pri dveh stvareh. Prvič, vsi so naju gledali, kot, da sva padla iz lune. Saj veste kako je to, ko ponesreči zaidete v neko vaško gostilno kjer niso navajeni prišlekov. In drugič, jedla sva najboljše in res poceni čevapčiče. Za dve petki in dve pivi sva odštela manj kot 10€. Po osvežitvi v morju in prebranih nekaj straneh knjig, ko se je sonce že občutno začelo spuščati za obzidje starega mesta, sva še nekaj pojedla in popila, ter se z rukzaki odpravila nazaj proti postaji. Po (če mene vprašate) 2 urah najdaljše vožnje z avtobusom, preko črnogorskih vasic, kjer avtobus ustavlja kjerkoli in komurkoli (ne glede na njegove zapolnjene kapacitete), sva končno prispela v najino Budvo. Med sprehodom do hotela sva si zaslužila še nujno osvežitev: Vranac in Nikšićko.

Naslednji dan je bil vremensko gledano najslabši dan na najinem popotovanju. Zunaj je bilo neurje od jutra in do večera. Streha na balkonu nama ni preveč pomagala. Ker nisva želela celega dneva preživeti v najini sobi, sva kupila dnevni vstop v enega izmed najlepših bazenov v Budvi, s pogledom na celotni zaliv. 30 € kasneje sva ugotovila, da je bil to stran vržen denar, saj sva za to vsoto imela dostop do enega izjemno mrzlega bazena in wc-ja. Tam sva ostala približno dve uri. Več sreče naslednji dan.

Kotor - "kje je parking? Pazi, križarke!"

Končno sva dočakala Kotor. Tja sva ne glede na dokaj pozno dopoldansko uro prišla še pred večjimi množicami in križarkami, ki so se ravno sidrale v Kotorskem zalivu. Mestece sva si lahko ogledala relativno v miru in preden ga je množica dobesedno preplavila iz vseh strani ter napolnila njegove vse najožje ulice. Niti si ne želim predstavljati, kako je tu sredi sezone. Končno nama je usoda namenila tudi kotorsko vzpenjačo, saj sva ravno ob zapuščanju parkirišča v Kotorju opazila premikajoče se gondolske kabine v zraku. Zjutraj jih namreč še ni bilo, ker so bili spet premočni vetrovi. Čez 15 min sva že zasedla svojo kabino in se povzpela več kot 1000 metrov visoko. Razgledi so izjemni. Od Budve do Tivata, do Herceg-novega do Kotorja in notranjih gora. Vredno 24€. Zaradi najinega slabega načrtovanja tega dneva nama je nekako ušel podatek, da je Mavzolej do katerega sva se hotela sprehoditi od vrha vzpenjače, oddaljen ne eno, ampak tri ure peš v eno smer, za kar nisva imela ne vode, ne obutve in niti ne volje. Naslednja postaja? Plaža Jaz, ki sem jo omenila že na začetku, tista videna iz vrha klifa. Parkirnina tam ne obstaja, restavracije in ležalniki pa so povsod, voda je bila izjemna – čista in ravno prav hladna. Usedla sva se v prvo restavracijo, saj sva bila že sestradana, naročila vsak svoje čevapčiče, vsak svojo Nikšićko in uživala. Takoj sva vedela, da bova tu preživela vsaj še en dan, pa sva na koncu še dva.

Sanjska plaža - mir, ležalnik, pivo

Predzadnji dan sva želela svoj čas preživeti na plaži Drobni pijesak. Tako lepa narava, plaža, morje, drevesa, razgledi … vse. Razen ljudi. Želela sva riskirati nekaj denarja in si zakupiti tisti udobni ležalnik na plaži, ki je bolj podoben postelji. Nisva vedela na koga se obrniti in ni bilo nikogar razen nekaj delavcev, ki so nekaj pospravljali na okoli. Opazno je bilo, da je bilo glavne sezone že konec in sta tako bar kot tudi restavracija že zaprla svoja vrata. Ker pa so bili povsod ljudje nisva želela izpasti nevljudna in sva vseeno vprašala kakšna je situacija s temi ležalniki. Plačala sva 30€, a sva se po 15 minutah pobrala od tam. Postelje so bile umazane, polite, vse je bilo polomljeno in vse je razpadalo. No ja… poskusila sva. Pogovor o tem »kaj pa zdaj?« ni bil potreben saj sva oba vedela kam sva namenjena. Nazaj na najino plažo, v tisto restavracijo, kjer streže vsak dan samo ena prijazna gospa, in ti vse stvari prinese tudi na brezplačen ležalnik.

Naslednji dan je izgledal enako. Plaža, ležalnik, morje, knjiga, pivo in hrana.