Sanjska Kuba ali kako se je rodila ideja o Zalinem rukzaku

Večino denarja sva imela s seboj v gotovini, vsak pa nekaj malega tudi na bančni kartici, tako... za vsak slučaj. Zataknilo, se je že prvi dan saj nikakor nisva mogla dobiti kubanske sim kartice, da bi lahko vsaj dostopala do interneta in sporočila domačim, da sva ok.  Naslednji dan sva ob popoldanski tropski nevihti spoznala domačina, mladega Kubanca s katerim smo se zaklepetali ob več kot dobrih mojitih. Takrat pa sva tekom pogovora dojela, da imava v bistvu resen problem. Kubanske provizije na turističnih bančnih karticah so namreč enormne.. Ko opraviš dvig 250€ ti iz računa trgajo 1000€. Odpadla je tudi opcija, da bi svoj denar prenakazala kateremukoli Kubancu in bi on opravil dvig (oni namreč nimajo take provizije za tuje valute), saj nakazila na kubanske račune niso možna. Seveda sva o situaciji z gotovino brala v času priprav a nikjer ni bilo pojasnjeno v kakšnih provizijah govorimo, prav tako naju to niti ni toliko skrbelo, saj sva imela večino denarja v gotovini. Res pa je, da sva prve dni zapravila kar nekaj denarja, predvsem na ne ravno življenjsko pomembnih rečeh, velik del pa tudi na zasebnem celodnevnem izletu v dolino Vinales, ki je pod UNESCO zaščito in sva si jo oba želela res dobro ogledati in dodati kljukico na najinem bucket list-u.

Ker pa so Kubanci predvsem izjemno prijazen narod sta nama fant po imenu Will in naključni starejši domačin, ki je v bližini kadil cigaro, priskočila na pomoč in takoj smo se lotili reševanja najinih težav. Najboljša opcija je bila, da greva v neko večjo trgovino tam kupiva nekaj vrednega in poskusiva to prodati na ulici po bolj dostopni ceni. V trgovinah je možno namreč plačevanje le s kartico, vrste pred njimi so neskončne, ob vstopu v trgovino pa so varnosti postopki skoraj strožji kot na letališču. S seboj sva imela le fantovo kartico, na njej pa je bilo tisti trenutek le ubogih 30€, kar je bilo dovolj za en plato piva (24 pločevink po 0,33l), ki smo jih na ulici uspeli prodati za 18€. Ni bilo veliko, ampak boljše kot nič. Naslednji dan sva imela planiran odhod v Santo Claro, a sva se odločila, da ga za en dan prestaviva in si tako pridobiva še en dan, v katerem bi z Willom lahko zaslužila še nekaj denarja. Ker sem sama imela na kartici več denarja, smo se dogovorili, da kupimo pivo v vrednosti 250€, Will pa je že našel kupce. To bi nama precej olajšalo nadaljnjih 9 dni. Na žalost moja kartica kljub predhodnem urejanju stvari na banki v Sloveniji ni delovala, posel s pivom pa je propadel. Imela sva plan B, in sicer prodajo očetovega fotoaparata, ki nama ga je posodil za potovanje. Srečali smo se z mnogimi potencialnimi kupci, na krajih kjer več kot očitno ni bilo nobenega turista, a so bile ponudbe za tako stvar enostavno prenizke. V že rahli paniki sva prišla do delujočega interneta in kontaktirala dve moji kolegici, ki sta nama nakazali nekaj denarja saj sva se sprijaznila s hudimi provizijami.

Naslednji dan so naju po 4 urni vožnji s »taxi collectivo« za 4 ljudi (bilo pa nas je 5 odraslih) prispela v Santo Claro, kjer so naju pričakale občutno nižje cene kot v Havani. To je bil najin prvi sproščen dan, kjer sva si ogledala mesto in se počutila malo bolj turistično. Santa Clara ima izjemno zgodovinsko vrednost za Kubo, imenujejo jo tudi Che-jevo mesto (po Che Guevari), je manjša, manj glasna in precej bolj čista in prijetna kot Havana. Žal sva morala najin obisk skrajšati za en dan. 

Že takoj naslednji dan je sledila dvourna (tokrat zasebna) vožnja preko narodnega parka Topes de Collantes do kolonialnega mesta Trinidad. Prva turistična znamenitost? Bankomat. Ker sva imela dostop do le enega bančnega računa, kljub delovanju pa je imel dnevni limit, sva imela na dan na voljo približno 40€. Nisva pa želela porabiti vsega saj so se iz dneva v dan stvari spreminjale. Recimo en dan kartica ni delala nobenemu izmed naju, razloga nisva vedela, niti nisva vedela ali sploh bo spet kdaj delala. Tako sva omejila porabo na 12,5€ na dan na osebo. Kar zanimiva izkušnja. Ugotovila sva, da se praktično gibava samo po barih in restavracijah, kjer so le domačini in ni nobenega turista. Kaj več si nisva mogla privoščiti. Moram še poudariti, da sva določeno vsoto denarja vedno imela s seboj a je nisva upala zapraviti, saj sva prevoze plačevala sproti, vse je potekalo brez računov in nisva vedela, koliko naju bo vse skupaj prišlo.

Po treh dneh Trinidada, ko sva prehodila vse tlakovane ulice in trikrat preveč obiskala tisti grozni bankomat (edini v okrožju 2km, zato sva tam prebila vsaj 1h dnevno) sva se odpravila v manjšo vasico z imenom Casillda. Tako sva bila bližje polotoku Ancon, kjer sva zadnje 3 dni želela preživeti tiste prave tropske počitnice, na ležalniku, pod palmo. Sprejela naju je zelo prijazna lastnica in nama takoj uredila poceni prevoz do omenjene plaže. Končno morje in pesek. V prvih 5 minutah naju je oba opekla meduza, tako da stvari tudi tu niso bile ravno sproščene. A na srečo ni bilo nič hujšega. S seboj sva imela knjige, ležalnika pod palmo pa sta stala 5 € za cel dan. To sva si lahko privoščila. Z voznikom sva se v polomljeni španščini dogovorila kdaj naju pride iskat ter če bi se lahko dogovorili za prevoz tudi za naslednji dan. Šele naslednji dan sva ugotovila, da je voznik zgolj najin sosed in ne taksist, a če je bilo prav njemu, je bilo tudi nama. Sva se vsaj peljala s tistim znamenitim old timer-jem, če si že tistih turističnih v Havani nisva mogla privoščiti.

Drugi dan zvečer sva na plaži srečala najinega predhodnega gostitelja, padli smo v debato in prišli na temo najinega denarja. Do takrat sva poskusila že vse in se sploh nisva več trudila vsakemu razlagati najine situacije, za to niti ni vedel za njo za časa najinega bivanja pri njem. Nekaj časa naju je poslušal in ni rekel ničesar, nato pa: zakaj pa že prej nista omenila? Situacija je taka, da je Kuba izjemno cenzurirana država, doživljajo hudo gospodarsko krizo, informacij o državi (vsaj tistih ažurnnih) pa prek spleta praktično ni mogoče dobiti. Razložil nama je, da se ogromno popotnikov znajde v tej situaciji in da obstaja neka spletna stran, kjer lahko njemu nakaževa denar, on pa namesto naju opravi dvig na bankomatu za relativno nizko provizijo. Tako sva za zadnje 2 dni dobila več denarja, kot sva ga imela prej na voljo v 6 dneh. Naslednji dan sva uživala na plaži, si privoščila kubanskega jastoga in precej kubanskega ruma.

Bližal se je zadnji dan in zjutraj sva se s skupnim taksijem odpeljala nazaj proti Havani. Počutila sva se zmagoslavno, kot, da sva premagala nek sistem, ki nama kot študentskima potnikoma res ni bil naklonjen. Uživala sva in se najhitreje možno odpravila v najin najljubši bar kjer sva preživljala čas v prvih dneh v Havani -  El Dandy. Tam sva se še zadnjič srečala s prijateljem Willom, kjer smo proslavili z rumom in cigarami. Naslednje jutro sva več kot vesela dočakala prevoz na letališče in let proti Evropi. Z nama so pripotovale tudi prave kubanske cigare visoke kvalitete, a brez certifikata (se izplača stkati prijateljstva s Kubanci). Nisva vedela kako bomo šli vsi skupaj preko carine, a smo po 10 urah vsi srečno prišli v Pariz. Nikoli ne bom pozabila besed moje mami, ko sva se ji takoj javila po pristanku: »No! Pariz! To sta že doma!«. Po dvanjajstih nepozabnih dneh so končno spet začele normalno delovati bančne kartice in telefoni. Stres je ostal na drugi strani Atlantika. Kljub vsemu pa se želiva še kdaj vrniti v to skrivnostno otoško državo, kjer kljub spremembam čas teče drugače.