V prejšnji objavi sem predstavila potek najinega potovanja po Kubi v juliju 2022. Večkrat sem omenila najino ne ravno najboljše finančno stanje, ki tokrat (izjemoma) ni bila krivda najinih študentskih statusov, ampak zanimive državne ureditve. Omenjala sem tudi situacijo v državi, ki po pandemiji Covida-19 ni ravno rožnata. Ne bi se preveč spuščala v politiko, saj na tem področju nisem strokovnjakinja. Bistvo je, da je, da sta bila turizem in z njim povezan zaslužek v času zaprtja države precej na udaru. To je še poglobilo tamkajšnjo gospodarsko krizo in finančno stanje v državi. Pred tem sta bili v državi veljavni dve denarni valuti, in sicer poenostavljeno: kubanski peso za domačine in kubanski peso za turiste. Tako je država lahko služila na račun obiskovalcev, domačini pa so lahko enake produkte kupovali ceneje. Ob pomanjkanju turistov se to pač ni več izšlo, zato so uvedli enotno, dražjo, valuto.
V tem zapisu bi ti rada predstavila kaj preprosto moraš vedeti ob obisku te karibske države. Preden nadaljujem bi te le rada opozorila, da pišem glede na lastne izkušnje iz julija 2022. Situacija na Kubi se hitro spreminja, informacije (vsaj tiste ažurne) dostopne na javnem spletu pa so dokaj skromne. Morda se je od takrat že kaj spremenilo (upam, da na bolje).
Internet in denar
Začnimo na začetku. Obiska Kube pred in po koroni sta popolnoma različna in neprimerljiva. Ne glede na izčrpne več mesečne priprave na potovanje nama je zelo malo informacij dejansko prišlo prav. Izjema je bila ta, da je internetna povezava (ne glede na to koliko plačaš zanjo) res slaba in nezanesljiva. Preventivno sva vse svoje nastanitve rezervirala in plačala pred odhodom. Za vsak slučaj, če tam internet res ne bi deloval. Na koncu se je to izkazalo kot izjemno pametna odločitev. Ne glede na to, da sva do internetne povezave uspela priti vsaj na vsake dva dni. V Havani si lahko kupil izključno kubansko sim kartico, in to na ulici z gotovino ali pa pri uradnem prodajalcu, kjer je bilo plačilo možno le z bančno kartico. Ob plačilu pa se je upoštevala njihova državna pretvorba valute, torej si jo kar nekajkrat preplačal (Konkretni primer je opisan v spodnjem odstavku). Izven Havane sva ponovno potrebovala dostop do interneta, saj sta nama dve sim kartici v roku štiriindvajsetih urah prenehali delovati. Dostop do interneta sva ponovno kupovala v Trinidadu, kjer sva se poleg tega soočala še s tem, da en dan nobenemu izmed naju ni več delovala bančna kartica, gotovine pa nisva imela več. Šla sva poskusit srečo in ugotovila, da tu lahko kupiš le kartico (v času najinega obiska se je imenovala tarjeta nauta) z enournim dostopom do interneta, oziroma s kodo, s katero si se lahko prijavil v neko že obstoječe wifi omrežje. To pa si lahko kupil le z gotovino v kubanskih pesotih.
Kartica za prijavo v obstoječi wifi (1x uporaba, 60min)
Milijonar si hitro, kupiš pa lahko malo manj.
Dobro je vedeti, da bo 90 % tvojih plačil na Kubi potekalo gotovinsko (najraje kar v evrih, saj ima veliko večjo vrednost za domačine kot kubanski peso). O pomembnosti gotovine sva se predhodno pogovarjala tudi z lastniki nastanitev, zato sva imela veliko večino denarja v takšni obliki. Priznam, da je bilo nošenje s seboj take količine denarja izjemno neprijetno obema, saj v vsakdanjem življenju večinoma uporabljava kartico. Pa vendar, za rezervo sva imela vsak približno 250 € na bančnih karticah. Že drugi dan pa naju je domačin ob ob sproščenem pitju mojita razsvetlil, da nama teh 250 € ne bo ravno koristilo. Začudena in zaskrbljena sva potrebovala kar nekaj minut, da sva dojela, kaj nama želi povedati. Šlo je za ogromno provizijo, ki jo vse kubanske banke izvajajo nad vsemi tujimi bančnimi karticami. V najinem primeru je to pomenilo, da naju je dvig 250 € dejansko stal 1000 €. Domačini takih provizij nimajo. Šele proti koncu najinega potovanja pa nama je gostitelj povedal za »trik«, ki ga uporabljajo predvsem tujci na Kubi pri reševanju problemov z denarjem (ja, nas je bilo baje že kar lepo število). Gre za aplikacijo RentalHo Pay, kjer Kubancu, ki naj bi moral biti lastnik neke nepremičnine, ki jo oddaja – npr. lastnik apartmaja, ki ga oddaja na Airbnb - nakažeš željeno vsoto denarja, on pa jo na bankomatu prevzame v tvojem imenu. Za 200 €, plačaš 50 € provizije, vendar je to v primerjavi z bankomati izredno malo, to aplikacijo pa na žalost turistov pozna malo domačinov.
V nekaterih primerih so bančne kartice edini možni način plačila. To je bilo v najinem primeru v trgovinah ter v uradnih prodajalnah kubanskih sim kartic v Havani. Enako pa je takrat veljajo za nakup kart pri avtobusnem prevozniku Viazul, ki pa ga midva iz več razlogov nisva koristila.
Slovenske banke imajo Kubo na črni listi, zato so slovenske kartice tam blokirane. Pred odhodom najavi obisk države in povej, da želiš aktivirati kartico v državi. To opravi v živo v izbrani bančni poslovalnici. Svetujem, da se o njenem dejanskem delovanju še enkrat prepričatš, da ne boš imel take izkušnje kot jaz. Meni namreč kljub zagotovilu, da bo vse OK, kartica ni delovala, ob povratku v Slovenijo pa je stanje preveril drug zaposleni in ugotovil, da kartica nikoli ni bila odblokirana.
Bom šla v trgovino, da malo prišparam
Trgovine so majhne in izjemno slabo založene. V njih povprečno najdemo pet izdelkov: rum, zmrznjeno šunko, nekaj konzerv, kakšen sok in riž. Vodo je, predvsem v glavnem mestu, precej težko dobiti oziroma ni ravno poceni. Obisk v neki povprečni trgovini izgleda tako, da je vrsta za vstop izjemno dolga (predvsem v Havani), kjer lahko čakaš na vstop tudi več kot dve uri, nato moraš na vhodu pustiti svojo torbo/nahrbtnik, da ne bi kaj ukradel (ha ha, Kuba, good one), notri je lahko le omejeno število ljudi naenkrat, vse skupaj pa se premika zelo počasi. Plačaš lahko le z bančno kartico, ob plačilu moraš (vsaj v Havani) pokazati svoje osebne dokumente in podpisati par paprijev. Ob tem naj povem še, da se Kubancem res nikamor ne mudi (razen enemu izmed najinih voznikov, ki je dobre štiri ure vozil 120 km/h v avtu, ki definitivno ni bil v stanju za tako vožnjo).
Situacija je boljša izven glavnega mesta, oziroma v drugih provincah. Naju je najbolj pozitivno presenetila Santa Clara, kjer je bila založenost za to državo ogromna, ni bilo vrste in ni bilo nobenih varnostnih ukrepov. Videla pa sva tudi kar nekaj stojnic, kjer si lahko kupil več kot v kateri koli trgovini v Havani. Stanje je bilo boljše tudi v Trinidadu.
Tri primeri nedržavnih trgovin, ki so ironično precej bolje založene.
Kaj pa spanje?
V kolikor potujete študentsko kot midva, ali ste na določenem budgetu je najboljša izbira nastanitve Casa particulares. Gre za sobe ali celotne apartmaje, ki jih oddajajo domačini. Največkrat živiš pri njih doma oziroma z njimi pod isto streho, razporeditve pa so povsem raznolike. Ker internet ne deluje, in so cene višje, če sobe iščeš sproti je najboljša izbira (v kolikor te to ne omejuje preveč), da nastanitev rezerviraš že doma prek spleta. Povprečna cena sobe z zakonsko posteljo in kopalnico znaša 24€ na noč. Aplikacija booking na Kubi ne deluje, je pa ogromna ponudba na Airbnb-ju. Predlagava, da si številko svojih gostiteljev shraniš oziroma jih kontaktiraš prek WhatsApp-a, saj bo lažja komunikacija, ko boš enkrat na destinaciji.
Primer zajtrka pri najinih prvih gostiteljih v Havani. Cena je bila dobrih 15€ na noč po osebi.
Premikanje iz točke A v točko B
Najcenejši način potovanja je s skupinskimi taksiji, imenovanimi taxi collectivos. V bistvu gre za njihovo verzijo Prevozi.org. Nekdo objavi kam potuje, koliko ima prostora in koliko računa za vožnjo. Večinoma to uporabljajo domačini in popotniki brez denarja (beri midva). Najboljša možnost je, da ti prevoz zagotovi tvoj gostitelj. Večinoma so odhodi iz destinacije v dopoldanskih urah, ceno veš vnaprej, plačaš pa z gotovino v pesotih ali evrih. Večina taxijev je polnih,. Sicer niso precej udobni, so pa precej poceni. Na primer za 4,5 h vožnje sva plačala 20 € na osebo. Pelje pa te na točno določeni naslov, kar ostali organizirani prevozi ne (npr. avtobusi).
Nama druga poznana možnost in med turisti precej bolj priljubljena so medregionalni avtobusi, prevoznika Viazul. Julija 2022, ko sva tja potovala midva, je v takratnem pokoronskem času veljal pravi kaos. Urniki so bili neznani, spreminjali so se vsak dan, karto si lahko kupil le prek spleta (1. problem) z bančno kartico (2. problem), njihova aplikacija pa takrat ni delovala (3. problem). Kot sem preverjala pred objavo, trenutno spletna stran vsaj v osnovi deluje, oziroma je v precej boljšem stanju kot dobro leto nazaj.
Vožnja s taxi collectivo iz Havane do Sante Clare. Peljalo se nas je 5 odraslih oseb v avtu s 4 sedeži.
Ampak klima je pa bla!
Vizum (viza) in zdravstveno zavarovanje
Midva sva za vizum plačala dobrih 60 €, saj je bil marca 2022 edini način, da prideva do nje neka britanska organizacija, ki je urejala vizum za Evropejce. Največji del zneska je predstavljala poštnina. Poleg tega pa moraš za vstop v državo nujno imeti urejeno turistično zdravstveno zavarovanje za čas bivanja v državi. Vizum moraš pokazati ob vstopu v državo in ob izstopu, ker ga tam v fizični obliki tudi zadržijo, zato nanj pazi tekom potovanja.
Ne dolgo nazaj sem sicer zasledila, da v slovenski potovalni agenciji Ars Longa urejajo vizume za cca. 40 € za vizum.
Kaj v tvojem rukzaku NE sme manjkati?
Na prvem mestu je definitivno dovolj velika vsota denarja v gotovini. Na drugem mestu pa vsaj osnovno založena potovalna lekarna. Dostop do zdravil, tudi tistih osnovnih, je na Kubi izjemno otežen, izdelki pa so nenormalno dragi. Se pravi nekaj proti bolečinam, nekaj za prebavo, kaj proti prehladu in vročini (ja, nikoli ne veš) in sončno kremo (midva sva vzela tudi precej aloevere za sončne opekline, pa se je na koncu to izkazalo za izjemno pametno potezo).
P.S. ne pozabi tudi na ustrezne nastavke (adapterje) za vtičnice, saj niso povsod enake našim.
Upam, da te s tem zapisom nisem preveč prestrašila. Kuba je bila zame ne glede na vse nepozabna izkušnja, ljudje izjemno prijazni. Brez pomisleka bi se ponovno vrnila ter jo še malo bolje spoznala in raziskala. Če imaš na Kubi gotovino, imaš vse! (razen najbrž delujočega interneta haha)
Add comment
Comments