Sofija - "All aboard the trauma tram!"

Za vse tiste, ki vas zanima le moj vtis o Sofiji kot samemu mestu

Sofija, leži v osrčju Bolgarije, za katerega je značilno celinsko podnebje, kar pomeni vroča suha poletja. To lahko tudi sama potrdim, saj so bile vse dni temperature nad 30°C. V Sofiji pa se še danes odraža prisotnost socialistične arhitekture, torej široke ulice, veliko zelenja, parkov in klopic. Vse to naredi pohajkovanje po mestu precej bolj prijetno. Glavni del Sofije (tako za domačine kot za turiste) je ulica Vitosha, domačini pa so jo ljubkovalno preimenovali v Vithosko. Tam najdemo neomejeno število barov in restavracij, katerih cene so tudi študentom prijazne. Sofija ima dobro razvit javni transport, uporaba pa je res poceni in preprosta. Ob vstopu preprosto prisloniš svojo bančno kartico na terminal, kjer se ti zabeleži ena vožnja (80c/vožnja). Ko v enem dnevu dosežeš vsoto 2€, se ne glede na dodatno uporabo, plačila ustavijo. Torej te neomejena uporaba javnega transporta stane 2€/dan. Glavne zanimivosti v Sofiji so dokaj blizu zato se lahko od ene do druge enostavno sprehodiš.

Top 5 stvari, ki jih moraš videti v Sofiji: Vitoshka, park pred Nacionalno palačo kulture, stolnica svetega Aleksandra Nevskega, katedrala svete Nedelje in kip svete Sofije.

V Sofiji sem s svojimi tremi najbližjimi prijateljicami preživela tri dni. Ta izlet je bil del tradicionalnih kratkih izletov, ki potekajo enkrat letno, nekje v Evropi, na budget nivoju. Navadno je bila to Italija, letos pa smo malo spremenile našo ustaljeno destinacijo, pogovor o letošnjem izletu pa lahko povzamem tako:

»kam?«

-»Kamor so poceni letalske karte.«

»kdaj?«

-»kadarkoli.«

»Sofija?«

-»Kolk ti nakažemo?«

Zagrebško letališče Franja Tuđmana.

In to je bilo to. V roku dveh dni smo imele kupljeno in rezervirano vse. Tja smo letele iz zagrebškega letališča direktno v Sofijo. Nastanjene smo bile v tistem res ta pravem socialističnem blokovskem naselju. Dvosobno stanovanje za štiri nočitve pa je bilo res poceni. Po Sofiji vozijo urejeni in malo manj urejeni tramvaji, avtobusi in tudi precej nova in moderna podzemna železnica.

Ko smo prispele v Sofijo je bila ura že polnoči, zaspale smo ob treh in naše zadnje besede so bile: »Budilke ni!«. Zjutraj smo se brez kakršnega koli plana odpravile proti mestu, s tistim ne travmatičnim tramvajem. Sprehodile smo se po trgu/parku pred Nacionalno palačo kulture (NDK). Veliko sence, veliko zelenja, veliko klopic, veliko vodometov in veliko…

Spominčkov in razne šare.

Top! Ampak, ker je bila ura že enajst dopoldan in je bilo celih 32°C, je bil nujni drugi (prvi je bil namreč magnetki in ostale življenjske stvari) nakup piva to go, ki smo ga ob pogledu na Vitosho (najvišjo goro v okolici Sofije) pile v senci. Seveda so bili del tega brunch-a tudi barvaste sobranie (Če veš, pač veš).

Naslednji del dneva smo prebile s sprehajanjem po ulicah in testiranjem različnih barov in restavracij, ki so izgledali preveč lepo, cene pa so bile nam primerne.

Zvečer smo ob pregledu Tripadvisorja ugotovile, da moramo baje nujno obiskati koktejl bar Sputnik, ki je bil na drugem koncu Sofije. Na poti do tja smo morale dvakrat presesti. In tisti zadnji tramvaj je dal pomen naslovu. Šlo je za vidno starejšo linijo tramvaja in ob vstopu (kot na kateregakoli drugega v teh dneh) smo se usedle na prve možne sedeže in opazovale kdaj bo naša postaja. Ob isti sekundi, ko smo se vse spravile na (naj poudarim: prazen) tramvaj je nek vidno nažgan tip s pirom v roki vstal, se primajal čez cel vagon in se usedel direktno za nami. Ugh… Ok, ignoriraj in se pogovarjaj naprej. Tip je težil in težil a smo ga uspešno ignorirale. Dokler ni utihnil… Ena od nas se je obrnila in bil je z obrazom 5 cm od prijateljičinega hrbta in neprekinjeno buljil v njo. Na žalost to ni najslabša podrobnost. Vmes se je (ne preveč prikrito) šlatal za… no saj vam je jasno za kaj. V isti sekundi smo vstale in se premaknile. Vsaj koktejli v tistem baru so bili dobri? Tam nismo spile več kot ene pijače in se napotile nazaj na bolj poznane lokacije, na Vitoshko. Pot nazaj je bila prav tako ne prijetna. Vsi so se obračali za nami. Spremljal nas je tisti neprijetni občutek, ki pa je izginil takoj, ko smo se približale Vitoshki.

Ker smo prvi dan na seznamu lahko prečrtale vse »must see« stvari v mestu, smo naslednji dan porabile za pač pohod v neznano, kamor pridemo pač pridemo. Na poti do neznanega pa smo se seveda ustavile ob nekoč največji pravoslavni katedrali v Evropi, stolnica svetega Aleksandra Nevskega. Pred stolnico so kot pričakovano prodajali razne spominčke, med njimi pa so bili predmeti, za katere se mi ne zdi ravno primerno, da jih podprem s slikovnim gradivom. Recimo samo, da izhajajo iz obdobja prevlade nacizma v večjem delu Evrope. Ob nadaljevanju našega pohoda smo odkrile najbolj gromozanski park na obrobju mesta in sicer park Borisova Gradina. Notri se v senci gozda nahaja neko prireditveno mesto. Različni šanki s hrano in pijačo, oder z ogromnimi zvočniki in neskončno število miz in klopic. Tukaj smo tudi jedle najljubši obrok iz celotnega izleta in sicer pomfri. Ampak ne tak mcdonalds ali katerakoli druga restavracija pomfri. Ampak tak, kakršnega bi ti nardila stara mama v ponvi, tak oljast in povešen. V glavnem 10/10.

Zvečer pa smo se odločile, da si bomo privoščile. Res tako, po bolgarsko. Izbrale smo eno najbolje ocenjenih restavracij z res lepim notranjim oblikovanjem, kjer strežejo prave bolgarske specialitete. Celotna procedura je trajala tri ure in mislim, da se vse strinjamo, da nas je najbolj presenetilo vprašanje ob naročanju domače rakije: »Ali želite 0,5ml ali 1dl?«. Am ja no… Bomo za začetek vašo manjšo porcijo… Za tem smo spile še dve buteljke njihovega priznanega belega vina, ki jih letno baje proizvedejo le 1000. Sledile so tri različne predjedi, vsaka eno glavno jed in razdelile smo si dve značilni bolgarski sladici. Za vse to smo odštele le 40€/osebo. In upam si trditi, da bi v Ljubljani vsaj 80.

Večer pa se (na srečo ali na žalost) še ni končal tu. Sledilo je srečanje s 7 kolegi ene izmed mojih prijateljic in še danes rade ta večer poimenujemo kot najbolj Ranodm cross-over družb. Bilo je zabavno. Tako zabavno, da v baru s prijateljico nisva naročali kozarcev vina ampak buteljke, ker je bilo po nekih čudnih izračunih to ceneje. Ko je nastopil čas, da zapustimo prostor dogajanja smo poklicale taxi. To smo, kot vsakič prej izvedle preko aplikacije Yellow cab (podobno kot Uber ipd.) in čakale. Pripeljal se je le nek črn avto brez oznak ali česarkoli zato smo ga preprosto ignorirale. Avto ni in ni odpeljal in postalo nam je nekam čudno… Prijateljica je preverila registrsko številko v aplikaciji in res se je ujemala s to na avtu. Previdno odpremo vrata, kjer nas je samo gledal nek gospod in nas takoj zatem v bolgarščini dobesedno napizdil, ker se nismo takoj usedle v njegov avto in smo ga pustile čakati. Joj, gospod se iskreno opravičujemo,  ker ni bil naš prvi instinkt se usesti v prvi črn avto brez oznak, sredi noči. Tekom vožnje je še nekaj godrnjal. Naslova ni želel vtipkati, ker je trdil, da ve kje je to. Nekje v bližini nas je tudi odložil. Itak pa so vsi bloki isti, torej moramo biti blizu. V precej veselem stanju in z uporabo google maps-a ter z (izgleda že tako) izjemnim spominom smo se čez parke in parkirišča prebile do našega bloka.

Socialistični arhitekturni duh, ki še vedno vztraja v Sofiji.

Naslednji dan je bil brutalen. Mogoče za nekatere bolj kot za druge ampak naše ponočevanje se je vsekakor odražalo na našem izgledu (in počutju). Po nekaj minutah nemoči preživetih v kopalnici smo se uredile, spakirale in se poslovile od stanovanja. Kaj pa sedaj?

Prvo kava in zajtrk. Eni ga žal nismo zmogli. Potem pa se je ekipa razdelila na dvojice. Dve v muzej, dve pa direktno v Borisovo gradino. Z zadnjimi močmi sva s kolegico prišli do tja, naročili vsaka eno vodo in zaspali kar tam naslonjeni na mizo, z vsem imetjem v naročju (na srečo potujemo samo z ročno prtljago). Ime kraja prizorišča je Maymunarnika. Ne vem, kaj točno to pomeni, a počutila sem se točno tako. Po dveh urah najboljšega spanca sem se zbudila kot prerojena in ob 16h pojedla zajtrk. Seveda je bil to tisti znameniti pomfri.