Naš prvotni načrt je bil, da takoj naslednji dan nadaljujemo pot proti jugu a ker smo želele biti malce preveč spontane, ni bilo na voljo nobenih letalskih kart do naše naslednje želene destinacije – mesteca Hue, ki leži na sredini zahodnega dela države. Prilagodile smo se situaciji, kupile prve razpoložljive karte, in podaljšale naš obisk Hanoja za en dan. Preden pa nadaljujem, moram izpostaviti, da smo v državo pripotovale popolnoma neorganizirane in z željo po spontanosti, zato je bila naša pot malo kaotična in bega sem ter tja. V primeru boljše organizacije bi najbrž lahko videle več a to ni bilo to, kar smo takrat želele in potrebovale.

HANOJ

Hanoj je glavno mesto Vietnama s skoraj 7 milijonov prebivalci in leži na severnem delu države. Ker je bila v preteklosti država razdeljena na severni in južni del, je tudi drugi del imel svoje glavno mesto, imenovano Saigon, ki je danes poznano pod imenom Ho Chi Minh in je še danes glavno gospodarsko in kulturno središče južnega dela države.

Naše raziskovanje Hanoja smo začele z ogledom bližnjih znamenitosti, saj smo naokoli večinoma pešačile. Ogledale smo si manjše jezero sredi mesta, imenovano Hoan Kiem, ter ob njem postavljen konfucijski tempelj. Konfucionizem je, tako kot bolj znan budizem, filozofija (nekateri pravijo tudi religija), ki poudarja predvsem prisotnost negativnih in pozitivnih sil v nas in okoli nas, ter kako se med njima išče in ustvarja ravnotežje. Najbolj poznan simbol konfucionizma je Yin Yang.

Ogledale smo si najbolj znano ulico v Hanoju in sicer Hanoi Train Street, kjer skozi mesto pripelje vlak. A to ni ustavilo lokalnih podjetnikov, ki so tik ob tirnicah postavili svoje lokale, tattoo studie, trgovinice in podobno. Lokacija in izkušnja sta postali prava turistična senzacija, ki smo jo želele izkusiti tudi same. Ker se nismo podučile o tem, kdaj točno pripelje vlak, naše doživetje ni bilo popolno a smo kljub temu ob tirnicah popile Vietnamsko kavo z jajcem in naredile par fotografij.

Večji del dneva smo se sprehajale po ulicah in opazovale vrvež okoli nas. Glavni nauk dneva je bil vsekakor da kljub temu da semaforji in prehodi za pešce so, to ne pomeni, da bodo tudi upoštevani. Najbolj varen način prečkanja še tako velike ceste je, da preprosto zakorakaš nanjo in se ne ustavljaš. Kljub pomislekom smo začele to prakticirati tudi same in bile pri tem veliko bolj uspešne kot takrat, ko smo se zanašale na zeleno luč na prehodu.

Vsak dan nas je ujela tudi kakšna (sub)tropska nevihta a smo vedele da tako hitro kot pride tudi odide, zato se nismo pustile motiti. Naslednji dan smo naše popotovanje nadaljevale proti osrednjem delu države.

HUE

Hue je bila iz več razlogov ena mojih ljubših točk obiska v državi. Je manjše mesto, bolj umirjeno kot Hanoj, a še vedno s pristnim mestnim vrvežem, lokali, trgovinicami in ostalim. V njem se nahaja stara in velika obzidana palača iz 19. stoletja, imenovana tudi Prepovedano mesto. Bila je kulturno, gospodarsko in politično središče zadnje vladajoče dinastije v Vietnamu. Še danes je izjemno lepo ohranjena in vredna obiska. Vstopnina je bila leta 2019, zgolj nekaj evrov. Skozi mesto Hue teče tako imenovana Perfume river, kar bi dobesedno prevedli kot parfumska reka, preko nje pa se razteza zelo slikovit most. Ob prečkanju mosta na poti do ogleda stare palače, smo zagledale tržnico, ki nas je takoj pritegnila. Na njej je vladal kaos, hrup, vonjave, in hmmm… niti enega turista razen nas. Prejele smo nekaj začudenih pogledov a smo kakšnega podarile tudi me. Na tržnici pa niso ponujali le hrane, ampak tudi raznorazne storitve. Tako so bili tam frizer, mehanik in tudi zobozdravnik.  Meni najljubši del Hue-ja je, da je bil (vsaj takrat) še dokaj izven turističnega radarja.

En dan smo se odpravile na celodnevni trekking po nacionalnem parku Bach Ma, ki leži v Anamskem gorovju, kjer smo se pobližje spoznale z Vietnamsko džunglo in nekaterimi njenimi divjimi prebivalci.

PHU QUOC

Otok Phu Quoc, ki leži na JZ države, je bil naša naslednja postojanka. Pri tem smo naredile dve ključni napaki, ki sta nam malo uničili celotno izkušnjo. Prva je bila ta, da smo bile popolnoma spontane in se pred obiskom nismo nič pozanimale . Druga pa, da se je v tem delu države ravno zaključevala deževna doba, ki je terjala svoj davek na pregovorno sanjskih plažah Vietnama. A nič zato, izkušnja je izkušnja, vemo za drugič. Nasvet tistim, ki nameravate obiskati Vietnam: vsekakor si oglejte Phu Quoc če imate možnost. Z ostanki kolonialne evropske arhitekture, ki se mešajo z jugovzhodno azijsko, naravo in plažo je čudovit. Ampak po principu: »Research is key«.

HA LONG BAY

Po vrnitvi z otoka nazaj v Hanoj, smo se podale na pot do svetovno znanega Ha Long zaliva, ki spada pod UNESCO zaščito. Gre za pokrajino, kjer se v morju razprostirajo stožčaste kraške vzpetine. Gre za edinstveno geološko sestavo, relief, biodiverziteto ter konec koncev tudi za veliko estetsko vrednost. Naša pot se je začela s štiriurno vožnjo iz Hanoja proti obali, kjer smo se vkrcale na večjo ladjo. Razgledi so bili neverjetni, sledilo je kosilo, nato pa še veslanje v kajakih med apnenčastimi strukturami. S tem se je naša pot ločila od ostale skupine. Me tri in naš dodeljeni vodič smo se vkrcali v nek čoln še s tremi domačini, ki so bili namenjeni v isto smer: proti otoku Cat Ba. Vožnja skozi manj znani zaliv Lan Ha, kjer smo imele možnost čisto od blizu videti vasice na vodi, kjer ljudje živijo in se otroci vsak dan vozijo na kopno v šolo, nekateri starejši pa v službe in po ostalih opravkih je bila edinstvena izkušnja. Naš dan smo zaključile še z zadnjo vožnjo z ribiškim čolnom na nek samotni otok, kjer stojijo le restavracija, par bungalovov in plaža, tu smo tudi prenočile. Naslednji dan smo se vrnile na Cat Ba, kjer smo počakale avtobus namenjen proti provinci Ninh Binh, v osrednjem delu severnega Vietnama.

NINH BINH

Ninh Binh sicer ni naselje ampak podeželska provinca. Bivale smo v manjši vasici Tam Coc, z umirjenim življenjskim ritmom, obdani z riževimi polji, kraško pokrajino, zelenjem ter rekami. Prispele smo dokaj pozno, zato smo z raziskovanjem pričele naslednji dan, ko smo se odpravile v nacionalni park Di san Trang An. Gre za izjemno slikovito pokrajino, po kateri te zapelje gospa s čolničkom. In ja, veslajo zgolj in samo ženske. Čoln ima dva lesena vesla in one veslajo z nogami. Poskusile smo in je ravno tako težko, kot se sliši. No, gospa ni imela težav s tem, me pa smo uživale v vožnji. Tega dne smo se odpravile tudi do duhovnega in kulturnega  kompleksa Bai Dinh. Gre za kompleks budističnih templjev, ki ga sestavljata prvotni stari tempelj in novejše zgradbe in je največji budistični kompleks v Vietnamu ter je priljubljena romarska točka budistov iz cele države. Za konec dneva nas je čakala še  Mua Cave. V nasprotju z imenom pa pot ne vodi v neko jamo, temveč se po 500 stopnicah in »prijetni« vietnamski vlagi vzpneš na vrh na razgledno točko, s katere je pogled, ne moremo lagati, res čudovit

Različni utrinki iz pokrajine Ninh Binh, ki je definitivno ne smeš zgrešiti ob obisku Vietnama.

SA PA

Po vrnitvi in nočitvi v Hanoju smo pot nadaljevale proti skrajnemu severu Vietnama, provinci Sa Pa, oziroma dolina Sapa. Gre za visokogorski svet, kjer so temperature, zlasti ponoči, veliko bolj podobne našim, nadmorske višine pa segajo tudi preko 3000m. Tja smo se odpravile z nočnim avtobusom, pot pa je trajala dobrih 5 ur. Spalni avtobus je bil relativno udoben, naša napaka pa je bila, da smo izbrale sedeže v zadnjem koncu avtobusa, kar je pomenilo dvoje. WC direktno ob naših glavah ter res res vroč motor direktno pod nami, klima pa pri naših sedežih žal ni delovala. Tako smo imele 5 ur, vroče in smrdeče vožnje do mesta Sa Pa. Kar pa dela to območje še bolj edinstveno je to, da tu biva ogromno različnih etničnih skupin, med njimi tudi pleme Hmong, ki ga najdemo tudi v dveh sosednjih državah: v Laosu in na Kitajskem. Pleme Hmong se deli na več podskupin, razlikujejo pa se po njihovih prevladujočih barvah tekstila, ki ga izdelujejo in nosijo kot prepoznavni znak. Podale smo se na 2-dnevni trekking po hribih in dolinah Sa Pe ter spoznavale njihovo kulturo in način življenja iz prve roke. Poleg tega, da je bila naša vodička del plemena Črni Hmong, so našo odpravo spremljale tudi ostale članice tega plemena, ki so se vračale iz opravkov iz mesta Sa Pa. Po odličnem kosilu in tudi večerji, ki so nam ga pripravile, je sledila nočitev, naslednji dan pa še zadnji del poti.

HANOJ in nazaj domov