Sem Zala Peternel, avtorica tega bloga, ki pa mu uradno težko rečem blog. Zame je to bolj nek virtualen dnevnik, kjer lahko delim svoja doživetja, občutke in razmišljanja s preteklih potovanj. Najraje na svetu potujem, načrtujem potovanja ali zgolj razmišljam o potovanjih. V vseh letih se mi je nabralo že kar nekaj popotniških izkušenj. Eksotičnih, domačih, smešnih, stresnih, prijetnih, neprijetnih… Bi rekla, da že vseh vrst a ne bom, ker vem, da se zarečenega kruha največ poje.
Idejo o začetku pisanja sem dobila julija 2022, na mojemu potovanju po Kubi, ki je bilo vse prej kot takšno kot sem si ga zamislila ...
Glavni namen mojega pisanja je, da delim z vami moje popotniške zgodbe, da morda kdo od mene izve kakšno uporabno informacijo in tudi z upanjem, da koga od vas navdušim za katero od obiskanih destinacij. Predvsem pa bom vesela kakršnega koli odziva z vaše strani.
Pri pisanju izhajam zgolj iz lastnega mišljenja, slike pa so moje avtorske.
Pred skoraj 3 meseci sva se vrnila iz najinega 18-dnevnega potovanja po Indoneziji. Večino časa sva preživela na otoku Lombok, vzhodnem sosedu bolj znanega Balija. Na poti tja in nazaj pa sva imela tudi daljši postanek v glavnem mestu države. Indonezija je (izjeme so posamezne regije) največja muslimanska država na svetu, ki se od zahoda proti vzhodu razteza čez več tisoč otokov in leži na območju ekvatorja, oziroma rahlo pod njim.
Konec oktobra 2023 smo se s sestro in očetom odpravili na 10-dnevno potovanje po Floridi, ki smo ga zaključili v slogu: s 4-dnevnim križarjenjem po Bahamih. Po 12-urnem letu smo zgodaj zjutraj pristali na mednarodnem letališču v Miamiju. Zapleti so se pričeli še pred našim odhodom, saj sem morala zaradi obiska Kube pridobiti vizo za vstop v ZDA, saj te od 2021 dalje Kubo obravnavajo kot državo, ki podpira terorizem.
V septembru 2019 sem z dvema prijateljicama obiskala Vietnam. Naše potovanje je skupaj z ne ravno kratko potjo do tja trajalo 18 dni. Začele smo na glavni železniški postaji v Ljubljani, se s Flixbusom odpeljale do Zagreba, do Budimpešte. Po dobrih nekaj urah počitka je bil čas za naš check-in in vkrcanje na letalo do Istanbula, kjer smo prestopile na let do Hanoja.
»Google maps pravi, da je cesta pač cesta in če se s tem ne strinjava, greva lahko domov.«
Kot je možno razbrati iz naslova bo tokratna objava namenjena kratkemu pobegu v glavno mesto Bolgarije, v Sofijo. Iz v oči bodečega naslova pa ni moč razbrati, da v bistvu ne gre za neko hudo izkušnjo, ampak za le vmesni nesrečni dogodek, ki pa ga ne bomo pozabile. Čuden? Grozen? Travmatičen? Smešen?... Ne vem. Odvisno kako ga dojemaš, mi smo ga malo mešano. Zdaj pa k bistvu.
V prejšnji objavi sem predstavila potek najinega potovanja po Kubi v juliju 2022. Večkrat sem omenila najino ne ravno najboljše finančno stanje, ki tokrat (izjemoma) ni bila krivda najinih študentskih statusov, ampak zanimive državne ureditve. Omenjala sem tudi situacijo v državi, ki po pandemiji Covida-19 ni ravno rožnata. Ne bi se preveč spuščala v politiko, saj na tem področju nisem strokovnjakinja. Bistvo je, da je, da sta bila turizem in z njim povezan zaslužek v času zaprtja države precej na udaru. To je še poglobilo tamkajšnjo gospodarsko krizo in finančno stanje v državi. Pred tem sta bili v državi veljavni dve denarni valuti, in sicer poenostavljeno: kubanski peso za domačine in kubanski peso za turiste. Tako je država lahko služila na račun obiskovalcev, domačini pa so lahko enake produkte kupovali ceneje. Ob pomanjkanju turistov se to pač ni več izšlo, zato so uvedli enotno, dražjo, valuto.
Vse se je začelo leta 2022, ko smo vsi že nestrpno čakali razglasitev konca pandemije covid-19, ukinitev raznoraznih ukrepov in vrnitve v staro življenje. Zame je to pomenilo tudi vrnitev v normalno načrtovanje potovanj, kjer so moja največja skrb finance in ne še gora ostale papirologije in prilagajanj. Februarja tega leta sva se na podlagi ugodnih letalskih kart iz Benetk v Havano s fantom odločila za obisk Kube v juliju. Takrat sva bila oba še študenta, tekom covid-19 omejitev pa študentskih del ni bilo ravno na pretek, zato sva za izvedbo potovanja dobesedno napraskala zadnje cente. Ampak po nekajmesečnih pripravah, izdelavi načrta, urejenih vizah, zavarovanjih in izpolnjenem vprašalniku (ki je bil takrat pogoj za vstop v državo) sva se samozavestno z rukzaki odpravila na pot.
Create Your Own Website With Webador